Sledi članek, ki je v originalu objavljen na portalu revije Zarja na tej povezavi.
Kdo želi z medijskim linčem uničiti slovensko medeno pravljico?
Nedavno so mediji objavili odmevno vest, da je vsaj tretjina slovenskega medu kontaminirana z ostanki nepravilno registriranega sredstva za zatiranje varoze, za čebele smrtonosnega parazita iz skupine pršic. Sredstvo je proizvajalec prijavil kot biozdravilo, izdelano iz naravnih ekstraktov, ne pa kot zdravilo iz sintetičnih kemikalij. Problem je torej v tem, da je proizvajalec prodajal neregistrirano zdravilo. V zvarku so analize pokazale pesticidni koktajl, sestavljen iz aktivnih snovi armitraza in klorfenvinfosa ter izvlečka tropske rastline rotenona. Amitraz je dovoljen, klorfenvinfos pa že dvajset let prepovedan.
Veterinarji so odvzeli 20 vzorcev medu in 21 vzorcev satja z medom ter v tretjini vzorcev našli ostanke navedenih nevarnih snovi, a so bile njihove koncentracije pod zdravju škodljivimi. Uprava za varno hrano je skupaj s Čebelarsko zvezo Slovenije podala izjavo, da je na podlagi analiz slovenski med varen. Toda tem zagotovilom se je zoperstavil Center za zastrupitve UKC in izjavil, da bi morali ves sporen med umakniti iz prodaje. Torej bi morali uničiti tretjino vsega medu, pridelanega v Sloveniji. To bi bila ogromna škoda za slovensko čebelarstvo, zato se ob tem postavlja vrsta vprašanj. Začnimo z ugotovitvami:
Zgodovinska izjava Centra za zastrupitve UKC
Veterinarska služba proti čebelam in čebelarjem?
Veterinarske službe naj bi delale v korist čebel in posledično tudi čebelarjev. Toda pogosto so delovale proti njim, poglejmo si dovolj dokumentirane primere.
Leta 1998 je umrla več kot tretjina od 1100 zastrupljenih čebeljih družin. Analize so pokazale, da je bil nepravilno uporabljen organofosforni insekticid, živčni strup paration, v pripravku olje folidol. Leta 2004 je kranjska čebela doživela drugi kemični udar. Spet je pomrlo na stotine panjev in spet je bil zlorabljen živčni strup, tokrat insekticid iz skupine neonikotinoidov – imidakloprid. Toda v sporočilu za javnost smo brali: »Na osnovi dobljenih laboratorijskih rezultatov je Nacionalni veterinarski inštitut podal strokovno mnenje, da imidakloprid, ki je bil ugotovljen v sledovih, ni bil glavni vzrok za odmrtje čebel, zato na MKGP oziroma na Fitosanitarni upravi zaenkrat še ne razmišljamo o ukrepih prepovedi uporabe imidakloprida.« Čebelarje so potolažili s subvencijami, ki so jim jih poprej odrekali, proizvajalec pa je natvezil star štos, da še ni »zadostnih in dokončnih« dokazov.
Prepoznali smo korporacijsko zaroto!
Leta 2006 smo imeli tretji pomor čebel. Tudi takrat smo poslušali bajke veterinarskih institucij, te so zagovarjale neškodljivost strupov za čebele. Leta 2008 se je zgodil četrti pomor čebel. V čebelah so spet našli neonikotinski insekticid, tokrat klotianidin. Takrat sva z dr. Gorazdom Pretnarjem zbrala dovolj dokaznega materiala in z velikim trudom prepričala ministra za kmetijstvo Iztoka Jarca, da je maja 2008 prepovedal uporabo neonikotinskih insekticidov. Mala Slovenija je čez noč postala svetovno znana, ko se je poleg velikih Francije, Nemčije in Italije uvrstila med države brez teh strupov. Toda ne za dolgo! Mogočna korporacija, proizvajalka teh strupov, si ni mogla privoščiti, da je neka deželica lahko vzgled. Ko je prišel novi kmetijski minister, veterinar Miran Pogačnik, so se nad čebele zgrnili črni oblaki. Že 13. 2. 2009 je umaknil prepoved in izdal izjemno dovoljenje za pomladno setev tretiranega semena. Julija 2009 je podporo kranjski čebeli umaknil iz Programa razvoja podeželja in čez 14 dni je bila kranjska čebela izbrisana s seznama avtohtonih in tradicionalnih slovenskih pasem! Kranjska čebela je v dveh potezah izgubila varstvo, bila je izbrisana, lahko bi rekli odpisana!
Grožnje – preizkušeno sredstvo korporacij
Bili smo zgroženi. Prepoznali smo korporacijsko zaroto in začeli medijsko kampanjo. Toda na vsak članek ali izjavo so se oglašale PR-službe, da bi nas diskreditirale in eliminirale iz medijskega prostora. V ilustracijo nekaj citatov: »V intervjuju Komat navaja več neresničnih in zavajajočih navedb, ki kažejo na popolno nepoznavanje obravnavane problematike ali pa zavestno zavajanje javnosti … Vsi postopki registracije FFS se izvajajo izključno na podlagi strokovnih argumentov in dokazov ter niso podvrženi pritiskom, ne glede na to, od koga prihajajo … Komat odgovarja, da si mora minister s pomočjo PR-služb nenehno izmišljati nove laži, ki naj prepričajo zaskrbljeno javnost. To trditev, ki je lahko tudi predmet sodne obravnave, ostro zavračamo!«
Oho, torej javne grožnje s sodiščem! Preizkušen scenarij korporacij, ko prodanim dušam zmanjka strokovnih argumentov, začno groziti s sodnim pregonom. Ob zadnjem velikem pomoru čebel, leta 2011, ki ga je povzroči neonikotinski insekticid klotianidin, je kmetijski minister Dejan Židan premogel pogum, da je izrekel prepoved uporabe vseh neonikotinskih insekticidov. Pri tem sva odlično sodelovala.
Zelenjava veliko bolj strupena od medu!
Imamo uničeno samooskrbo, le malo nam je še preostalo, med in naše čebele. Slovenski čebelarji so septembra na svetovnem kongresu čebelarjev v Južni Koreji ob prisotnosti 2500 delegatov iz 92 držav predlagali 20. maj za svetovni dan čebel. To je rojstni dan Antona Janše in predlog je bil soglasno sprejet! Tujina nam priznava najboljšo organizacijo čebelarstva. Komu gre to v nos? Prepričan sem, da sta vsa uvožena sadje in zelenjava v supermarketih bolj kontaminirana kot slovenski med. Zakaj mošt ne povre v vino brez dodajanja kvasovk? Kaj so našli v agrumih in južnem sadju? Kaj vsebujejo pasje ovratnice in hišna pršila proti mrčesu? Kaj je v plastiki, v katero sta embalirana hrana in pijača, ter plastičnih oblogah konzerv? Kaj je v mesu živali z velikih farm? Zakaj se celovito ne lotevajo problema hormonskih motilcev? Ta in še druga vprašanja postavljam že desetletja, vendar odgovorov odgovornih ni. Kdo želi z medijskim linčem uničiti slovensko medeno pravljico?
Natočimo si medu, daru slovenske narave, kajti naš med je celo po tem škandalu manj nevaren kot večina izdelkov v supermarketih.
* Iwasa T., Motoyama N., Ambrose J.T., Roe R. M.: Mechanism for the differential toxicity of neonicotinoid insecticides in the honey bee, Apis melifera. Crop protection 23, 371–378, 2004
Članek v reviji Zarja št. 1, 5. 1. 2016