VSAKRŠNI PARAZITI V VOJNI ZA PARALIZO ČLOVEKOVIH PRAVIC DO ŽIVLJENJA – BIVANJA

Ali kako odpreti pandorino skrinjico o enakopravnosti, nediskriminaciji

Zagovorniki  spremembe Družinskega zakonika so trčili v zid  ljudi, ki hočejo ostati v podirajočem in sesuvajočem se svetu pokončni, pristni in naravni vsaj ve enem delu svojega dvospolnega življenja v upanju da obscesne dejavnosti ljudi ponehajo. Sami pa niso pripravljeni svojega  uničujočega življenjskega sloga spremeniti v korist sonaravnega življenja(brez uničujočih škodljivih posledic za njih in še bolj za njihove potomce). Ker pa tudi zagovorniki Družinskega zakonika niso etično , moralno ekološko-naravno v svojem delovanju  nič boljši kot pedri in lejzbike- saj ene in druge ne vodi v življenju neskončni kratkovidnost, pohlep in kot posledica tega uničenje ekosistemov na planetu.

Eni in drugi mečejo ljudem pesek v oči in se sprenevedajo, kot da jim gre za človekove pravice-ja gre jim le z njihove trenutne egoistične rituale, kajti resnična in prava človekova pravica je, da  sam pomete vso svojo karmo in kramo iz svojega življenja in s svojim posegom v življenju v naravi pusti le toliko prask, ki jih naravne sile zaceljo brez škode za druge , ki so in iščejo na planetu življenjske sile za svoje preživetje.

Že pravica do golega ohranjanja življenja za milijone umirajočih, lačnih, bolanih ni omogočena ali celo dana. Tale naš planet ob nastanku milijone življenjskih vrst ni nastal iz človekovih pravic temveč so se po naravni poti evolucije ustvarili pogoji za razvoj človeške vrste , ki sedaj dominira v uničujočem galopu zoper vse živo na planetu( izkoriščanja človeka po človeku, kemizacija hrane, zaraka, vode, bivalnega in delovnega okolja, vojne, kriminal, uničenje plodnih tal in gozdov, klimatske spremembe…).

Enakopravnost pomeni enako pravo-enake ali iste pravice za vse. Torej z rojstvom bi moral imeti vsak človek enake izhodiščne pogoje. Sedaj je svet človeka postavljen kastno-vsaka kasta ima svoje pravo in zakonodajo od plač, delovnega časa, davkov…na milijone zakonov in predpisov je narejenih za ohranjanje privilegijev-predpravic, nadpravic določenih kast-političnih, ekonomskih, sodnikov, notarjev, zdravnikov….ni ne duha ne sluha o enakpravnost-o enakih zakonih za vse ljudi. Ko bodo veljali zakoni za vse ljudi bo to skromen približek enakopravnosti. Eden ima denar za luksus , zdravljene in šolanje drugi pa ne more dobiti niti dela-službe , ne more najeti ali kupiti stanovanja, hiše, jahte, avta..tako da je sprenevedanja o enakopravnosti doma in v svetu  več kot dovolj.

Pisci temeljne deklaracije o človekovih pravicah 1948 niso ubesedili niti ene pomembne norme zagotavljanja vsakemu človeku njegovo dostojanstvo, še manj pa pravnih instrumentov zoper kršitelje človekovega odstojanstva. Tudi normativni akti o človekovem dostojanstvu ne zdržijo vode, vsaka država si prilagodi po svoje norme o pravičnosti in poštenju zagotavljanja človekovega dostojanstva.

Že novinarji svoje delovanje o razčiščevanju človekovih pravic nič kaj radi ne dajo na dnevni red, rajši mašijo svoje čase  z popolnoma neuporabnimi debatami o begunskih tokovih, kot pa temeljnih vzrokih nastajanja begunskih apokalips. Vse te so praviloma posledice političnih in državljanskih neenakopravnosti, diskriminacij in kar poglejte dobro ali so begunski tokovi speljani iz demokratičnih ali totalitarnih držav. Teh debat o demokraciji kot o temeljnem braniku človekovih pravic se tako novinarji kot vladajoči politiki bojijo kot hudič križa.

In dokler bodo reveži , prikrajšani, izkoriščani, diskriminirani zavijali oči, ko slišijo besedo demokracija, bo svet poln begunskih tokov v svet demokracije-materialne blaginje.

KDO JE PRIMEREN ZA POUČEVANJE

KDO JE PRIMEREN ZA POUČEVANJE, ni niti približno vprašanje za milijon dolarjev. Potekajo pa abotne razprave od času, ki ga učitelj preživi v šoli ne pa z dijaki, da bi “imel” polni delovni čas – opravljenih 40 ur na teden.

Zanimivo je, da so ponovno duševni siromaki spravili razpravljati o delovnem času osnovno šolskih in srednješolskih učiteljih, kar izpustili pa so univerzitetne učitelje in asistente? Sramota, slabiči na kvadrat. Diskriminatorne razprave, ki jim asistirajo novinarji! Brez njihovega komentarja! Mi je kar slabo!

Sedanji časovni normativi neposrednega pedagoškega dela so preizkušeno dognani.

Že pred Marijo Terezijo so vedeli, da je poučevanje drugih kar trd oreh za vsakogar, še posebej za one, ki nimajo moralnega in etičnega kompasa. Predvsem se naj razpravljalci vprašajo o kakovosti poučevanja učiteljev. Da smo ekonomsko, ekološko in politično tako zavožena država, kjer je dolg slehernega – tudi dojenčka – presegel 20.000 evrov. Kje je tu morala in etika učiteljev da kolaborirajo s tako neuspešnim političnim sistemom, kjer dolg celo novorojenca in še nerojenega presegel 20.000 evrov. Brez obresti seveda. Tu je temeljno vprašanje kdo in kako poučuje v Sloveniji. Kjer imamo 300.000 revežev med njimi pa lačne …

Na dan imeti 4 ure poučevanja v razredu od 15 danes preko 30 dijakov x 4 je 120 dijakov na dan, v srednjih in osnovnih šolah in univerzitetni učitelj, ki ima tudi 400 poslušalcev in ta ogromni miselni stroj učencev obvladovati predvsem moralno in etično, biti z njimi proaktivno interaktiven je posebna sposobnost, odgovornost.

Pravilno bi bilo meriti dodano vrednost znanj učencem po določenem učnem obdobju –med letom in na koncu šolskega leta, ne pa učitelju povečevati neposredno učno obveznost, v osnovnih in srednjih šolah brez asistentov za vaje. Učitelj mora čimbolj obvladovati materijo predmeta, ki jo predava-poučuje, znanost-znanja pa vemo da napredujejo dnevno. Današnja šola ni urejena tako, da bi bila plača-plačilo učiteja odvsina od dodane vrednosti-od količine absorbiranega znaja v učencu, še manj pa da bi bila izdelana apklikacijska merila znanj v učencu, po katerih bo sodili uspešno, nadpovprečno, podpovrečno in slabo-neprimerno poučevanje učitelja.

Neposredno pedagoško delo tudi zahteva, da se učitelj pripravi psihofizčno na poučevanje. To pomeni pa čas za priprave za poučevanje kar je podobno, kot se mora kirurg pripraviti na možgansko operacijo, učitelj pa ima 20 do 30 in več možganskih posegov v 45 minutah ene pedagoške ure.

Učitelj se mora zavedati svoje odgvornosti, da ne gre le za podanje znamj, temveč za predvsem za oblikovanje osebnosti človeka, ki bo postala moralno in etična ob spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Če bi učitelji obvladovali svoj poklic odgovorno, nebi imeli ne vojn ne ekoloških katastrof, ki jih povzroča človek.

Že Mahmatha Gandhi je dobro poznal slabo nepopolno usposobljenost učiteljev, ki so na njegovo vprašanje kaj poučujejo odgovorili, da poučujejo predmete – jezike, kemijo, matematiko, biologijo, fiziko, … Nihče od njih ni izrekel bistva poučevanja, da poučujejo ljudi. In krivec za takšno nemoralno in neetično izobraževanje so poslanci, ki ne spremenijo zakonov povezanih z najpomembnejšimi cilji, kateregakoli izobraževanja – usposabljanja.