KDO JE PRIMEREN ZA POUČEVANJE, ni niti približno vprašanje za milijon dolarjev. Potekajo pa abotne razprave od času, ki ga učitelj preživi v šoli ne pa z dijaki, da bi “imel” polni delovni čas – opravljenih 40 ur na teden.
Zanimivo je, da so ponovno duševni siromaki spravili razpravljati o delovnem času osnovno šolskih in srednješolskih učiteljih, kar izpustili pa so univerzitetne učitelje in asistente? Sramota, slabiči na kvadrat. Diskriminatorne razprave, ki jim asistirajo novinarji! Brez njihovega komentarja! Mi je kar slabo!
Sedanji časovni normativi neposrednega pedagoškega dela so preizkušeno dognani.
Že pred Marijo Terezijo so vedeli, da je poučevanje drugih kar trd oreh za vsakogar, še posebej za one, ki nimajo moralnega in etičnega kompasa. Predvsem se naj razpravljalci vprašajo o kakovosti poučevanja učiteljev. Da smo ekonomsko, ekološko in politično tako zavožena država, kjer je dolg slehernega – tudi dojenčka – presegel 20.000 evrov. Kje je tu morala in etika učiteljev da kolaborirajo s tako neuspešnim političnim sistemom, kjer dolg celo novorojenca in še nerojenega presegel 20.000 evrov. Brez obresti seveda. Tu je temeljno vprašanje kdo in kako poučuje v Sloveniji. Kjer imamo 300.000 revežev med njimi pa lačne …
Na dan imeti 4 ure poučevanja v razredu od 15 danes preko 30 dijakov x 4 je 120 dijakov na dan, v srednjih in osnovnih šolah in univerzitetni učitelj, ki ima tudi 400 poslušalcev in ta ogromni miselni stroj učencev obvladovati predvsem moralno in etično, biti z njimi proaktivno interaktiven je posebna sposobnost, odgovornost.
Pravilno bi bilo meriti dodano vrednost znanj učencem po določenem učnem obdobju –med letom in na koncu šolskega leta, ne pa učitelju povečevati neposredno učno obveznost, v osnovnih in srednjih šolah brez asistentov za vaje. Učitelj mora čimbolj obvladovati materijo predmeta, ki jo predava-poučuje, znanost-znanja pa vemo da napredujejo dnevno. Današnja šola ni urejena tako, da bi bila plača-plačilo učiteja odvsina od dodane vrednosti-od količine absorbiranega znaja v učencu, še manj pa da bi bila izdelana apklikacijska merila znanj v učencu, po katerih bo sodili uspešno, nadpovprečno, podpovrečno in slabo-neprimerno poučevanje učitelja.
Neposredno pedagoško delo tudi zahteva, da se učitelj pripravi psihofizčno na poučevanje. To pomeni pa čas za priprave za poučevanje kar je podobno, kot se mora kirurg pripraviti na možgansko operacijo, učitelj pa ima 20 do 30 in več možganskih posegov v 45 minutah ene pedagoške ure.
Učitelj se mora zavedati svoje odgvornosti, da ne gre le za podanje znamj, temveč za predvsem za oblikovanje osebnosti človeka, ki bo postala moralno in etična ob spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Če bi učitelji obvladovali svoj poklic odgovorno, nebi imeli ne vojn ne ekoloških katastrof, ki jih povzroča človek.
Že Mahmatha Gandhi je dobro poznal slabo nepopolno usposobljenost učiteljev, ki so na njegovo vprašanje kaj poučujejo odgovorili, da poučujejo predmete – jezike, kemijo, matematiko, biologijo, fiziko, … Nihče od njih ni izrekel bistva poučevanja, da poučujejo ljudi. In krivec za takšno nemoralno in neetično izobraževanje so poslanci, ki ne spremenijo zakonov povezanih z najpomembnejšimi cilji, kateregakoli izobraževanja – usposabljanja.
