BOLEČA RESNICA

Stockholm 1972-15 do 16. Junij – The United nations conference on the Human einvironment, je bila mejnik v političnim zgodovini varstva okoja na planetarni ravni. Na njej so udeleženci le deklerativno potrdili človekovo pravico-pravico vseh ljudi do zdravega človekovega okolja. Svetovni politični vrh v Rio de Janeiro 1993 ni prinesel ne nirvano ne karneval navdušenja in veselja na področju človekovega ravnanja z njim samim in njegovim življenjskim okoljem. Tudi po mednarodni okoljevarstveni konferenci v Kyotu 1997 ključnega pomika na bolje ni bilo, le problemi so se namnožili od zastrupljenih voda z odpadki človekovega izvora, morij, zraka, plodne zemlje, zakisanost jezer in morij, 50 % zmanjšanje ribjega bogastva, … na ohranitev zdesetkane biotske raznovrstnosti do dandanašnjih silovitih in razdiralnih klimatskih sprememb po vsem svetu. Vrh politikov držav sveta v na podnebni konferenci v Kopenhagenu 2009: svet v boju s podnebnimi spremembami ni dosegel svetovnega soglasja sodelujočih, biosfera Zemlje se še danes naprej segreva/pregreva, toplogredni plini človekovega materialnega nebrzdanja pa prispevajo svoj levji delež žalosti in skrbi v ciklonu celotne biosfere.

UPANJE UMRE ZADNJE

Pariški podnebni vrh decembra 2015 je priložnost, da se reče bobu bob. Največji onesnaževalec s toplogrednimi plini je človekova živinorejska dejavnost, sledi uničujoče delovanje pesticidov(fungicidov, pesticidov in umetnih gnojil) na rodovitno plast zemlje, ki namesto tega, da bi vpijala CO2, C izloča v atmosfero, uničeni fito plankton oceanov ne absorbira – ne razgradi s fotosintezo CO2 v rastlino vezani C in v atmosfero sproščujoči kisik, sledijo toplogredni plini pri zgorevanju fosilnih goriv v prometu in industriji. V vseh teh navedbah vzrokov pogubnega delovanja toplogrednih plinov, ki zvišujejo temeparaturo atmosfere in s tem povzročajo taljenje ledenikov Arktike, katerih mrzle vode izpodrivajo ustaljene poti toplih tokov od karibskega morja preko Atlantika vzdolž evropskih držav in grozi nova ledena doba Evropi, strahovita kemizacija pridelave, obdelave, dodelave, skladiščenja do priprave hranil za živali in človeka povzroča vrsto bolezni, neposredno in preko hormonskih destruktorjev na kratek in genske mutacije na dolgi rok, se izpušča edinega krivca – človeka. Vse oblike poneumljanja človeka, da bi se uspel izviti iz primeža svojih uničujočih zablod pa sistemsko izvajajo šolski sistemi po vsem svetu, ki ne usposabljajo človeka za način življenja na zemlji, ki ga nebi ogrožal ne včeraj, ša manj pa danes, jutri. Učenje v šolah bi moralo temeljiti na okoljski etiki, ki bi dovoljevala vsakemu izmed nas le takšen življejnjski slog, katerega ogljični odtis nebi puščal dvomov o trajni-sonaravni preživetveni varnosti, o sistemu vrednot duhovnega ravnotežja z materialnim. Tej sonaravni etiki se lahko reče sočutje za preživetje človeka. Kot vidimo je vse med seboj povezano. Spremembe morajo nastopiti zaradi nas samih in zato morejo priti iz nas. Odpreti moramo oči, ogledati si težave in prisluhniti rešitvam za dobro vseh.

V tej borbi za ohranitev civilizacije moramo združiti vse človekoljubne moči, čimprej tem bolje. Pričakovanje družbene spremembe za preživetje civilizacije so možne le ob ustrezni skrbi za sočloveka. Vsak od nas ima vsakodnevno veliko priložnosti, da svoj življenjski slog-izbiro odločitev usmerja sebi in drugim v prid.